Preden neofit v ritualu recepcije prejme veliko luč, še v temi poda zaobljubo, s katero ga Mojster stola sprejme med prostozidarje in za vajenca prave in popolne lože. Najprej ga sprejme v imenu Svetovne zveze, zatem v imenu Velike lože Slovenije in nazadnje v imenu Mojstra stola lože. Osnovni gradnik svetovne prostozidarske verige je posamezni brat prostozidar, ki poda zaobljubo po svobodni volji in za celo življenje. In s tem sprejme odgovornost, da bo do konca življenja v zvezi in v profanem svetu z dejanji izpričeval prostozidarstvo. Po zaobljubi, ki je za nas zaprisega, prejme neofit najprej malo in zatem veliko svetlobo ob dobesedni vključitvi v verigo regularnega prostozidarstva. Prejme svetlobo, ki simbolizira nov začetek. Ritual recepcije je v resnici najbolj svečano delo prostozidarstva, saj predstavlja širitev svetovne verige, njeno krepitev in je v resnici rezultat prostozidarskega dela.

Vsakokratna obnovitev prostozidarske zaobljube ob zaključku ritualnih del nam utrjuje zavedanje dolžnosti, da naša ritualna dela in razprave za belo mizo niso in ne smejo biti sama sebi namen. Bistvo prostozidarskega dela je širjenje prostozidarske misli v zunanji, realni svet. Širjenje naših načinov obnašanja in delovanja v vse celice družbe razumem kot temeljno prostozidarsko poslanstvo. Z lastnim vzorom stalno demonstrirati prostozidarske načine komuniciranja, sodelovanja in delovanja in tako graditi simbolični tempelj vsesplošne ljubezni do ljudi.

Ker prostozidarji le z lastnim vzorom spreminjamo svet na bolje, logično sledi, da mora biti takih vzorov čimveč, če želimo biti uspešni pri svojem delu. Solomonov tempelj mora biti v vsaki družbi ustrezno velik in čvrst, če želimo, da ga pomemben del družbe opazi in potem upošteva. Prav tako in zaradi tega je ritual recepcije najbolj svečano in najbolj praznično prostozidarsko delo in prav zaradi tega je neofit najprej sprejet v imenu Svetovne zveze. Saj v resnici lahko prostozidarji spreminjamo svet na bolje le če delujemo globalno. In naprej je svetovna veriga uspešna in učinkovita le, če imamo toliko članov in tako razporejene, da se našo misel povsod občuti in upošteva. Kar pomeni, da mora biti svet s prostozidarsko svetlobo čimbolj enakomerno pokrit. Enakomerno bo pokrit le, če bodo s prostozidarsko svetlobo enakomerno pokriti teritoriji, kjer posamezne obedience regularnega prostozidarstva suvereno širijo prostozidarsko misel.

Hvaležni in ponosni smo na naše prve brate, še posebej brata Nenada in brata Veljka, ki so si zadali za cilj, da po desetletjih prostozidarske teme ponovno pripeljejo prpstozidarsko svetlobo v našo domovino. Ob pomoči naših bratov iz Koroških lož Velike lože Avstrije smo na regularen način gradili članstvo in dosegli zadostno število, da smo iz treh pooblaščenih lož, ki so delovale v okviru Velike lože Avstrije, doživeli vnos luči v Veliko ložo Slovenije. Ob regularnosti smo postali tudi priznani. Po priznanju materinske Združene Velike lože Anglije so sledila priznanja drugih regularnih prostozidarskih obedienc širom po svetu. Poleg regularnosti nas prav priznanja določajo kot edino suvereno regularno prostozidarsko avtoriteto na področju Republike Slovenije. Prepogosto se premalo zavedamo pomena regularnosti in priznanosti. Predvsem se premalo zavedamo odgovornosti, ki nam jo priznanja nalagajo. Priznanje regularne prostozidarske avtoritete na ozmlju Republike Slovenije nam nalaga odgovornost, da s prostozidarsko svetlobo pokrivamo vse dele naše države. Poleg Ljubljane smo prisotni v Mariboru in na Primorskem. Pripravljamo se na ponoven vnos luči na Gorenjskem. Kaj pa drugi deli naše lepe domovine?

V tem prostozidarskem letu skupina bratov mojstrov dokazuje, da je ustanavljanje nove lože povsem normalen proces. Bolj kot berem konstitucijo, bolj razumem, da so konstitucije regularnega prostozidarstva napisane tako, da zagotavljajo organsko rast prostozidarstva. Konstitucija daje skupini mojstrov pravico, da ustanavljajo in ustanovijo novo ložo. Vnos luči v novo ložo je enako svečano in praznično delo kot recepcija. Na ta način dobimo novo osnovno celico prostozidarstva, ki sprejema nove člane in daje službe mojstrom prostozidarjem. Povečuje možnosti, da ima več mojstrov možnost izkusiti prostozidarstvo iz različnih častniških mest v templju. Znano je, da pogled iz novega častniškega mesta povsem na novo odpira obzorja prostozidarskim mojstrom.

Prepričan sem, da nam mora biti širitev članstva in ustanavljanje novih lož poslanstvo v naslednjem obdobju. Drugo z drugim je tako ali tako povezano. Prizadevati si moramo, da z regularno prostozidarsko organiziranostjo pokrijemo vse dele naše domovine in s tem upravičimo priznanja, ki smo jih dobili od Združene Velike lože Anglije in drugih regularnih obedienc. Ob tem seveda ne smemo zapostaviti kakovosti naših dela. Prostozidarske vsebine bi morale biti sestavni del skic na vseh stopnjah. Pri skicah vajencev in pomočnikov bi se morali še posebej odgovorno angažirati poroki. Mojstri imajo pri pripravi skic še večjo odgovornost, saj s svojim delom postavljajo standarde kakovosti prostozidarskih izdelkov. Zapisane že v ritualu recepcije podučimo o tem, da se prostozidarstva ne da naučiti. Da se ga da le doživeti, kar pomeni, da lahko prostozidarske veščine osvajaš le z rednim obiskovanjem delavnic. Poleg kakovostnih prostozidarskih skic je redno obiskovanje del lož nujen predpogoj prostozidarske kariere.

V prejšnjem prostozidarskem letu ustanovljena pooblaščena loža Quatuor Coronati je v celoti upravičila namen. Z vsebinsko bogatimi skicami iz področja zgodovine prostozidarstva na naših tleh je postavila temelje za prostozidarsko šolo, ki bo pomembno prispevala k krepitvi prostozidarskih vsebin na delih naših lož.

Ob obiskovanju zgodovinskih krajev širom po svetu lahko ugotavljamo, da je zgodovina človeštva prepojena s krvjo nasilja, sovraštva, bojev za nadrejenost podrejenim, izkoriščanja in genocidov. Kot da bi zlo prepogosto prevladovalo nad dobrim. Tudi danes lahko v podobnih ali drugačnih oblikah opazujemo podobne vzorce obnašanja naše vrste. Prevladujoče latentno, ob specifničnih okoliščinah pa se iste sile ob predvidljivih ali nepredvidljivih sprožilnih dejavnikih manifestirajo v svojih najhujših oblikah. Zgodovina nas je naučila premalo. In prav je, da si prostozidarji to iskreno priznamo. Z obdelovanjem grobega kamna bomo ob modrosti, moči in lepoti vedno znova ugotovili kako zelo potrebna je naša misel nam samim in še bolj za družbam, kjer živimo.

Prostozidarski način obnašanja mora prevladovati v odnosih med brati, če jih želimo uspešno prenašati v profana življenja. Brezpogojna bratska ljubezen, spoštovanje, strpnost in predvsem dobronamernost na vsakem koraku. Vse to so sporočila, ki vejejo iz besedila starodavnih dolžnosti prostozidarja, konstitucije in naših ritualov. V resnici se vse dogaja na 1.stopnji – spoznaj samega sebe, preneseno na vse nas – spoznajmo sami sebe, iskreno in poglobljeno! Po prostozidarski uporabi moči lepota prihaja sama od sebe, v nasprotnem primeru prave prostozidarske moči niti ni možno uporabiti. Le to lahko vodi do prevladovanja prostozidarskih vzorcev obnašanja nad profanimi. Ko nam bo to uspelo v naši verigi, se bo samo od sebe odslikavalo v naših profanih življenjih.

Ponosni moramo biti, da smo se iskreno odločili živeti življenje prostozidarja do konca svojih dni in spoznali kaj to pomeni ob trenutku odhoda na večni vzhod. Smo del svetovne verige regularnega prostozidarstva. Naslednje leto Združena Velika Loža Anglije praznuje 300. obletnico ustanovitve prve lože. Tudi mi smo povabljeni na svečano delo, kakšna čast za vse slovenske prostozidarje. A obenem tudi velika odgovornost.

Naj se vsak zaveda svoje dolžnosti !

Marko Bitenc

Veliki Mojster Velike Lože Slovenije

V prvi številki Šestarja v letu 1932 je izšel slovenski članek z naslovom Masonstvo v Sloveniji, ki ga je v slovenščini napisal brat R., ki se na drugih mestih pojavlja tudi kot predstavnik prostozidarskega venčka Valentin Vodnik. Z veliko mero verjetnosti smemo domnevati, da je bil to dr. Vladimir Ravnihar, ki bi bil lahko tudi prvi predsednik venčka Valentin Vodnik. Besede dr. Ravniharja, ki je leta 1935 postal tudi župan Ljubljane, se slišijo, kot da bi bile zapisane včeraj.

Celoten prispevek je z dovoljenjem vzet iz:  Matevž Košir, Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, Ljubljana-zalozba Modrijan 2015, str. 309 sl.

Masonstvo v Sloveniji

Pred več kot sto leti za časa francoske okupacije je bila masonska loža v Ljubljani. Pripadali so jej prosvetljenci našega naroda kakor Valentin Vodnik, Žiga baron Zois, Linhart in drugi. Potem je ugasnila njena luč.

Kaj je vzrok, da se ideja masonstva ni mogla razmahniti in razgibati v narodu slovenskem? Krivda ni bila toliko v nedostajanju ljudi, dojemljivih za masonsko misel. Idealnih, svobodoljubnih, prosvetljenih, etično visoko stoječih ljudi so imeli Slovenci tekom 19. stoletja v vseh dobah dovolj na razpolago. Toda bile so izven njih ležeče prilike, jačje od njih, ki so preprečevale vsak tak pokret.

Ni na poslednjem mestu navesti okolnost, da se je v bivši Avstriji masonstvo smatralo za prevratno, revolucionarno, brezbožno, državo v njenih temeljih ogrožujočo institucijo. Lože, če so obstajale, so mogle biti le tajna, po zakonu zabranjena društva, čijih članstvo bi imelo za vsakogar prav neprijetne zakonite posledice. To stanje je bilo v Avstriji, kjer sta si bila tron in oltar vedno najintimnejša zaveznika, nekaj samo po sebi umevnega. Nihče tudi za časa nemške liberalne ere, ni imel niti poguma, niti moči, da bi v tem pogledu napravil zakonito remeduro.

Potem pa ni prezreti dejstva, da je vse Slovence, stoječe na eksponirani, nacionalno ogroženi postojanki, brez razlike svetovnega naziranja prevzela borba za nacionalno eksistenco. Vsa društva, kakor čitalnice, bralna, pevska društva in vse gospodarske organizacije (zadružništvo) so bile v službi naroda in njegove nacionalne politike. Vsa politična, torej vsa socialna, kulturna, gospodarska misel Slovencem je bila osredotočena na obrambo lastne narodnosti. Tako je bilo prav do poslednjega časa, do prevrata, do razpada Avstrije, ki je bila imela svoj protektorat nad raznorodovalnim procesom slovenskega naroda. Celo borbo med liberalci in klerikalci so mnogi smatrali za luksuz, za od avstrijske vlade po receptu divide et impera zanešeni poskus oslabiti borbene sile narodove, borbo, ki jo je torej z nacionalnega stališča perhorescirati.

Pa bi človek mislil, da bi bila baš ta doba borbe med liberalizmom in klerikalizmom najprikladnejša za masonski pokret. Toda ni bila. Ker je to bila manj borba za načela kakor pa borba za politično oblast dveh strank in še več borba oseb in osebnosti. Povsem pogrešno bi bilo antitezo: liberalizem –klerikalizem istovetiti z naprednjaštvom in nazadnjaštvom. Bili so primeri, da je bil velik liberalec tudi velik reakcionar, in obratno, da je član klerikalne stranke nosil med narod najnaprednejše in najmodernejše misli, zlasti v socialnem in gospodarskem pogledu. Pri tem je pomisliti, da naš preprost človek, naš kmet v srcu ni klerikalen. Temu dejstvu je vodstvo klerikalne stranke moralo dati marsikako koncesijo, ko je na pr. prvotno ime stranke »Katoliško narodne stranke« pod silo razmer izpremenilo v bolj privlačno in mikavno nazivanje »Slovenska ljudska stranka«. Slovenski kmet je pač pobožen in veren. To njegovo svojstvo je vodstvo klerikalne stranke znalo spretno izrabiti v svoje namene. Zloraba verskega čustva narodovega je bila takrat na vrhuncu. Lajični element v stranki, pa je izkoristil to priliko v svoje politične svrhe. Proti temu seveda odpor na drugi strani. Ta druga stran je bila vedno v defenzivi. Nikdar se ni mogla vzpeti do uspešne, sistematične ofenzive, s katero bi bila razgibala mase narodove. Tako je v resnici izgledala borba med liberalizmom in klerikalizmom.

Da to niso bila ugodna tla, da bi v njih kalilo seme masonstva, je umevno. Pa čeprav bi masonstvo s svojo duševnostjo, s svojimi načeli, s katerimi veže v nerazrešeno vez vse svoje članstvo ter zahteva od njega visoko aktivnost v smislu teh načel čeprav bi masonstvo, pravim, utegnilo vse drugače zgrabiti klerikalizem prav ob njegovi korenini, kakor pa je to zmožen storiti breznačajni liberalizem.

Nekoč, nekaj let pred svetovno vojno, je prišla pobuda iz Beograda, da bi se vkoreninila misel masonstva med Slovenci. Sondiranje terena je pokazalo, da za njo ni bilo razumevanja nit v zelo »naprednih«krogih ne.

Eni so mislili, da so vzvišeni nad njenimi ceremonijami, v katerih so ob nepoznavanju bistva masonstva videli vtelešeno masonstvo samo. Drugim je bilo masonstvo preveč fantastino pa premalo realno. Tretjo so bili zopet mnenja da obstaja »napredna stranka«, ki jej naloga da pobija klerikalizem. Kakor, da bi bila glavna naloga masonstva pobijati klerikalizem! Izrazilo se je celo mišljenje, da bi naravnost kompromitirali napredno idejo, ako bi se vezali z masonstvom, ker bi s tem dali klerikalcem v roke močno orožje, češ da so naprednjaki priprega najizrazitejših sovražnikov cerkve in vere. Zopet ugovor, ki temelji na nepoznavanju masonstva. Masonstvo ni bilo in ni sovražnik niti vere niti cerkve kot verske organizacije.

Nekateri so poudarjali, da Slovenci, ki imajo tako razvito Sokolstvo temelječe na sličnih etičnih principih kakor masonstvo ne potrebujejo sporedne organizacije; naj se raje trdnejše oklenejo Sokolstva, ki je vrhu vsega nacionalna institucija, dočim nosi masonstvo na sebi pečat internacionale.

Sokolstvo ni mogoče prispodobiti masonstvu. Sokolstvo ima specijalna sredstva za dosego svojih ciljev. S fizično vzgojo skuša doseči moralno in duševno vzgojo narodovo. Mens sana in corpore sano. Sokolstvo je res slovanska institucija, toda tudi masonstvo, čeprav domače v vseh kulturnih narodih, ima predvsem namen, da služi lastnemu narodu, potem pa v višji stopnji ideji človečanstva.

Po vojni je mnogo gori označenih ugovorov odpadlo. Prav današnja doba grobega materializma zahteva etično brezhibnih ljudi, glasnikov zapovedi etike v vsem našem javnem življenju. In prav današnji dobi, ko še vse vre in kipi v naši mladi državi, ko vsi stremimo za uravnovešenje in za notranjo konsolidacijo v našem narodu, je potrebna neprestana propoved medsebojne strpljivosti, bratske ljubezni, bratske ravnopravnosti, kar glavno more dati trden fundament naši narodni zgradbi. Zategadej smo prepričani, da je prišel čas, ko se Slovencu ni treba več zapirati pred vzvišeno idejo masonstva.

Med 18. In 21. oktobrom 2015 se je v San Franciscu odvijala štirinajsta svetovna konferenca regularnih Velikih Lož. Konference se je udeležil tudi Veliki Mojster Velike Lože Slovenije, Marko Bitenc.

Pričujoči zapis predstavlja povzetek prispevka bivšega Velikega Sekretarja Velike Lože Pensilvanija, Thomasa W. Jacksona. Njegov prispevek ni pomemben le za več kot 6 miljonov prostozidarjev po svetu pač pa, verjamem, tudi za slehrnika, ki mu ni vseeno, kako se razvija sodobna družba.

Prevajalec si je vzel pravico skrajšati prispevek s ciljem, da ne poruši temeljnih sporočil, da pa ga priredi pričakovanjem laikov.

ZAPUŠČINA SVOBODOMISELNOSTI: PROSTOZIDARJI IN POT DO SVOBODE

Dragi bratje, to je štirinajsta svetovna konferenca Regularnih Velikih Lož. Udeležil sem se trinajstih. S prispevkom sem sodeloval na drugi v Lizboni in na tretji v New Yorku. Ta je prvi prispevek odkar sem bil na četrti konferenci izvoljen za izvršnega sekretarja.

Na tisoče dokumentov obstaja o vlogi zgodnjega prostozidarstva v razvoju svobodomislenosti. Ampak navsezadnje sem ugotovil, da je edini vir, na katerega se lahko zanesem pri pisanju tega dokumenta moje lastno razmišljanje in nekaj sodobnih člankov.

Ko govorim o odgovornosti prostozidarstva, govorim o odgovornosti prostozidarja. Ni odgovornost našega reda, da bi izboljšali svet. Je pa odgovornost prostozidarstva dobrega posameznika narediti še boljšega. Iz tega izhaja, da je odgovornost posameznega prostozidarja, da izboljša svet.

Dragi bratje, živimo v neverjetnem svetu. Najverjetneje nimamo od ustanovitve prostozidarstva leta 1717 tako oprijemljive priložnosti, da vplivamo na tolikšen del sveta in na toliko posameznikov. Od začetka tega stoletja smo vmestili 28 novih Velikih Lož, večino njih v državah, ki se trudijo utrditi svojo vlogo v globalni družbi.

Mnogi med vami veste, da sem bil mnogo zadnjih let aktiven v sodelovanju s predstavniki različnih Velikih Lož po svetu z ambicijo pomagati jim pri razjasnjevanju njihove vloge v družbi. Pri tem me je močno presenetil interes političnih voditeljev glede vloge prostozidarstva v razvoju njihovih družb. Srečeval sem predsednike, predsednike vlad in druge politične voditelje, ki jih je zelo zanimala vloga prostozidarstva v promociji stabilnega razvoja.

Sklepam, da je bil tak izražen interes posledica njihovega poznavanja pretekle vloge prostozidarstva pri ustvarjanju jasne slike o stabilnih demokratičnih sistemih. Prostozidarstvo je vedno postavljalo standarde enakopravnosti na podlagi vrednot svoboščin posameznika. Mnogi prepoznavajo prostozidarstvo kot ključnega promotorja sodobne demokracije. Naš red je odigral ključno vlogo med Razsvetljenstvom z vzpostavljanjem okolja, v katerem so se lahko srečevali veliki umi tistega časa v relativnem miru in brez strahu, da bi jih dosegla državna ali religiozna represija. Ta mir jim je omogočil formulacijo in promocijo temeljnih človekovih pravic.

Danes sedite med nami bratje, ki si pred trideset leti niste mogli niti predstavljati take možnosti. Med nami sedite bratje, ki ste na svoji koži izkusili življenje, v katerem je prevladovalo zatiranje in prepoved prostozidarstva. Med nami ste braje, ki se lahko spominjate temačne preteklosti, a gledate v prihodnost v kateri bo prostozidarstvo igralo še pomembnejšo vlogo.

Spominjam se dogodka izprej 15 ali 16 let, ko sem v Sofiji sedel v baru z Velikima Mojstroma Bolgarije in Romunije. Opazil sem solze v očeh velike mojstra Romunije. Na vprašanje, kaj je narobe, je odgovoril: »Ne morem verjeti, da res sedim s teboj tu v Bolgariji.« Dragi bratje, to bi bilo res nemogoče še nekaj let pred tem dogodkom.

Dragi bratje, vsak med nami ima priložnost odigrati pomembno vlogo v vzdrževanju zapuščine svobodomiselnosti. Kakšen privilegij je biti v položaju, da lahko vplivamo na prihodnost držav v katerih bivamo. Kakšen privilegij je biti prostozidar danes! Še posebna odgovornost je na tistih prostozidarjih, ki vam je bila še pred kratkim kratena pravica pridružiti se prostozidarski verigi in s tem zapuščini zapuščini svobodomiselnosti, ki je standard prostozidarstva.

Toda čeprav se nam odpira priložnost pozitivnega vpliva na družbo, se moramo zavedati, da utrjevati svobodomiselnost ni lahka naloga. Zgodovina vzhodnoevropskih držav potrjuje, da to ni bilo lahko niti v preteklosti in prav toko ne bo v prihodnosti. Dovolj jasno vidimo nezaupanje državljanov širom sveta do vsake in vseh institucij in tudi do naše. To je pomembna ovira pri vzdrževanju naše dediščine.

Kot zanimivost naj povem, da sem v stiku z ruskimi prostozidarji ugotovil, da tam ne gojijo nezaupanja do institucij ampak dovsega, kar prihaja iz Zahoda. Po drugi strani sem med popotovanji med afriškimi brati ugotovil, da se soočajo z izzivi velikih razlik med različnimi kulturami. Prav tam je svobodomiselnost še toliko pomembnejši mehanizem razvoja in stabilizacije demokracij. Prepričan sem, da so prav države Vzhodne Evrope in Afrike tiste, ki omogočajo prostozidarstvu največje premike.

Najbolj pa me skrbi, da bi bilo prostozidarstvo v teh državah ne bo razumljeno kot vzvod za pozitiven razvoj ampak kot orodje za doseganje posameznikovega statusa v družbi. Prostozidarstvo mora utrjevati zaves o pravicah vsakega posameznika ne pa stremeti po lastni promociji.

Kaže, kot da bi prostozidarstvo v stabilnih zahodnih demokracijah izgubljalo na pomenu, saj naj bi bila dosežena zadovoljiva stopnja družbene stabilnosti. Vendar hkrati ob vseh deviacijah ki jih vidimo kot prostozidarji in kot državljani ne moremo spregledati, da so moralne vredote prostozidarstva še kako pomembne prav za vsako družbo, tudi tako, ki je na videz dosegla zenit demokracije.

Dragi bratje, ob tem razmišljanju o preteklosti ne morem mimo tisoče bratov, ki so v preteklosti svoje vztrajanje na etičnih in moralnih principih prostozidarstva plačali z življenjem. Tudi zaradi njih prostozidarstvo danes živi kot še nikoli. Spoštovati moramo dejstvo, da mnoge države spoštujejo svobodomiselnost prav zaradi naših dejanj in naše filozofije.

Dovolite da citiram prvega predsednika Filipinov: »Uspešno revolucijo leta 1886 so vodili prostozidarji. Ob tem moram izpostaviti, da prva filipinska Republika, katere predsednik sem, v veliki meri dolguje prostozidarstvu in prostozidarjem.«

Dragi bratje, vsega tega ne bi dosegli, če bi se samo ozirali v preteklost. Kot je rekel Goethe: »To, kar je bilo izbojevano, moramo osvojiti na novo, če ga želimo obdržati.« Našo dediščino moramo na novo osvojiti.

Kako se torej sodobni prostozidarji vmeščamo v to pot proti svobodi in svobodomiselnosti? Kaj so glavni izzivi pri tem, ko skušamo na novo osvojiti dediščino naših prednikov?

Če so bili glavni izzivi preteklosti zunanji, povzročeni s strani državnih in verskih vodij, so danes glavni izzivi notranji. Soočamo se z notranjimi slabosti članstva in naših vodij. Tveganje je, da se bomo vdali pritiskom profanega sveta tako, da bomo sledili tistemu, kar vidi in razume profani svet. Izziv je, da se oni dvignejo do nas in ne, da se mi spustimo do njih.

Vrednote prostozidarstva se v zadnjih 300 letih niso spreminjale ne glede na dramatične družbene obrat profanga sveta edine spremembe se dogajajo v številu prostozidarjev. Prostozidarstvo je največja globalna struktura človeške misli. Naša edina slabost je slabost človeškega bitja kot takega. Toda zavedajte se dragi bratje: prostozidar lahko pogreši, prostozidarstvo nikoli.

Eden večjih izzivov sodobnega prostozidarstva je mišljenje nekaterih naših vodij, da lahko prav vsak postane naš član. Taka politična korektnost je po mojem mišljenju naredila več škode kot katerakoli druga napaka. Zavedajte se dragi bratje: ni vsak primeren za prostozidarja. Paradoksalno prav zaradi podleganja tej napaki članstvo v nekaterih državah usiha. Prostozidarstvo ni statična organizacija. Stalno se spreminjamo. Vendar te spremebe niso povzročene zaradi zahtev profanega sveta, ampak zaradi naših lastnih.

Drugi izziv predstavlja dejstvo, da danes ni več toliko prostozidarjev intelektualnih velikanov kakršni so bili na primer ustanovitelji Royal Society. Mogoče celo so taki člani danes med nami in upam, da jih bo zgodovina priznala. Želel bi si, da ne ostanete neprepoznani kot prostozidarji.

Najpomembnejši izziv pa predstavlja utrjevanje dediščine svobodomiselnosti. Ta dediščine ne dopušča, da bi naši voditelji razvijali svoje ege ne pa naših vrednot. Na srečo je po svetu veliko takih prostozidarskih mojstrov, ki utrjujejo dediščino svobodomiselnosti in ne svojih egov. Ti promovirajo moralna in etična načela prostozidarstva in s tem odgovarjajo na potrebe sodobnih družb.

Dragi bratje, srečni smo lahko, da nam je zaupana taka veličastna zapuščina prostozidarstva. Naša dolžnost je, da jo utrjujemo. Zgodovinsko smo prostozidarji vedno presegali pričakovanja in izzive. Verjamem da bomo v takem preseganju zanamcem zapustili to zapuščino še lepše izklesano.