Prostozidarstvo

PROSTOZIDARSTVO NEKOČ IN DANES

Prostozidarstvo je bilo v srednjem veku stanovsko združenje, ceh, ki je združeval graditelje katedral. Gradbena umetnost je bila vrhunska tehnologija takratnega časa, tako kot je danes informacijska in vesoljska tehnologija. Ceh je zato svoje znanje in veščine skrival, tako kot danes velika računalniška podjetja nikomur ne razkrijejo izvorne kode svojih programov. Od takrat izvira za današnji čas arhaična zunanja podoba prostozidarstva: zidarski predpasniki, upodabljanje in simbolika za današnji čas sicer povsem prozaičnega zidarskega orodja (libele, zidarske žlice, kladiva, kotnika, šestila…). Od takrat izvira tudi tančica skrivnosti, ki se je skozi stoletja ovila okoli prostozidarskega delovanja in zaradi katere so se v družbi o prostozidarstvu izoblikovale številne napačne in povečini zlohotne predstave: tajna družba prevratnikov, zarotnikov, brezbožnežev, malikovalcev itd. Internet je prepoln takih in podobnih informacij o prostozidarjih (ki jih vedno pišejo ne-prostozidarji), saj ljudje radi berejo dražljive zgodbice. Z našo spletno stranjo bi radi ponudili neposredne informacije o prostozidarstvu na slovenskem in o prostozidarstvu nasploh tistim obiskovalcem, ki jih zanima resnična podoba sodobnega prostozidarstva.

Vsebina prostozidarstva se je za arhaično in skozi stoletja nespremenjeno zunanjo podobo razvijala in prilagajala času. Ohranjanje in čuvanje gradbeniških skrivnosti se je preoblikovalo v preučevanje in odkrivanje skrivnosti človekovega bivanja. Združevanje na stanovski osnovi se je preoblikovalo v združevanje po pripadnosti enakim moralnim in etičnim načelom.

Prostozidarstvo, kot ga pojmujemo in doživljamo danes, je svetovno gibanje, ki slehernemu članu te bratovščine zagotavlja, da bo cenjen in spoštovan gost v ložah, ki delujejo na vseh celinah sveta.

Moderna prostozidarska zgodovina se začenja leta 1717, ko je bila v Londonu v gostilni “Pri goski in ražnju” ustanovljena Velika Loža Anglije. Svoji temeljni opredelitvi, ki poudarja, da se v ložah srečujejo svobodni možje na dobrem glasu, ki želijo delovati v skupno dobro vseh ljudi, je naša bratovščina ostala zvesta več kot 250 let. V prostozidarstvu vidimo duhovno gibanje, ki sega prek državnih meja in širi idejo humanizma ne glede na nacionalne, rasne, verske, ideološke in morebitne druge razlike.

Bratovščina prostozidarjev nima enovitega vodstva. Vsaka Velika Loža, ki združuje prostozidarje neke države, je samostojna. Predstave o prostozidarski zvezi kot svetovni organizaciji z vodilno hierarhijo, so zmotne. Skupno obliko dela pomenijo le rituali, po katerih lože delajo v trdnem prepričanju, da se bodo bratje s simbolnim delom na sebi približali etičnim ciljem, ki so si jih postavili. Cilji po vsebini in sporočilu niso religiozni ali politični, pač pa humanistični v najširsem pomenu besede. Po današnjem pojmovanju je prostozidarstvo oblika civilne družbe, ki si prizadeva za moralno in duhovno rast svojih članov, njena širša družbena vloga pa je izključno humanitarna.

Prostozidarstvo je nastalo v Evropi, danes pa je razširjeno skoraj po celem svetu. Moderno prostozidarstvo gradi na intelektualnih temeljih evropske civilizacije, od antičnih mislecev do prosvetljenstva. Zmotno je prepričanje, da v prostozidarstvu ni prostora za vero in verujoče. Prav nasprotno! Vera v obstoj nematerialnega prapočela, Boga, je vgrajena v samo bistvo prostozidarskih vrednot in filozofskega sistema. Vendar pa je prepuščeno vsakemu posamezniku, da se odloči, kako in v kaj veruje. Zato se v isti prostozidarski loži lahko srečujejo pripadniki različnih ver in agnostitki. Da ne bi žalili verskega prepričanja drug drugega, božansko načelo, v katerega verujejo, imenujejo s skupnim imenom Veliki Graditelj Vseh Svetov. V podkrepitev teh trditev – v anglosaškem svetu je zaželeno, da je v vsaki loži vsaj en duhovnik.

Prostozidarstvo ima vizionarsko moč. Kako bi bila sicer pradavna načela prostozidarjev – svoboda, enakost, bratstvo– danes zapisana v temeljni listini Združenih narodov Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in vgrajena kot temeljni kamen ustave vsake demokratične države? Kako bi sicer nek prostozidar dvesto let pred nastankom Evropske skupnosti napisal njeno bodočo himno, Odo radosti, in kako bi jo sicer nek drug prostozidar uglasbil v svoji deveti simfoniji? In, ne nazadnje, kako bi bil sicer prvi človek, ki je stopil na Luno, prostozidar? Prav zaradi te vizionarske moči prostozidarstvo še danes privlači ljudi, ki bi v življenju radi naredili kaj več, nekaj tudi za druge ljudi, nekaj, kar bo ostalo za njimi.