19. stoletje

PROSTOZIDARSKA LOŽA
“PRIJATELJI RIMSKEGA KRALJA IN NAPOLEONA”

Največ verodostojnih virov, ki nam lahko pomagajo pri pisanju zgodovine prostozidarstva v Sloveniji, je na voljo za čas, ko je v Ljubljani, nekdanji prestolnici Napoleonovih Ilirskih provinc, delovala loža “Prijateljev rimskega kralja in Napoleona” (“Les Amis du Roi de Rome et de Napoleon”).

Prvi je o tej loži pisal slovenski literarni zgodovinar France Kidrič, ki je svojo razpravo objavil leta 1914 v Slovanu, reviji za književnost, umetnost in prosveto. Druga Kidričeva razprava je pod naslovom “Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije” izšla v zborniku Rad Jugoslovenske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu leta 1915. Izhodišče za obe razpravi je bilo gradivo dunajskega policijskega arhiva in vrsta zaupnih poročil, ki so jih v letih od 1813 do 1833 o članih ilirskih lož pošiljali dunajskemu policijskemu ravnateljstvu razni zaupniki in uradniki.

Kidrič je že opozarjal, da je treba biti pri presoji policijskih poročil previden. Dokončno sliko o odmevu prostozidarskih idej v deželah, ki so jih zasedli Francozi, bomo imeli šele, ko bo dostopen arhiv Velikega orienta v Parizu, saj so lože v Ilirskih provincah večinoma delovale pod njegovo zaščito.

Zelo tehten prispevek k zgodovini te lože pomeni razprava, ki jo je zgodovinar Peter Vodopivec objavil leta 1988 v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, pod naslovom “Prostozidarska loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani v luči francoskega gradiva”. Pri opisu zgodovine delovanja lože se zaradi prepričljivosti arhivskih virov v glavnem opiramo na to razpravo in iz nje navajamo najpomembnejše podatke.

Zgodovinarji nekdanje Jugoslavije razmeroma dolgo niso opazili, da je francoski Veliki orient po drugi svetovni vojni velik del svojih arhivov odprl za javnost, kar velja tudi za dokumente o ložah v Ilirskih provincah. V letih 1945 in 1946 je arhive izročil Nacionalni biblioteki v Parizu in so tako dostopni javnosti.

Vodopivec ugotavlja, da se je na omenjene dokumente obširneje oprl šele Zoran Nenezić, ki je v svoji knjigi Masoni u Jugoslaviji 1764-1980 Ilirskim provincam namenil krajše poglavje in v njem predstavil članstvo ilirskih lož glede na pariške spiske. Le-te pa je objavil brez kritičnega komentarja, v strnjenem, stvarnem prepisu in jih nekritično primerjal s policijskimi spiski, ki so znani in v primerjavi z razpravami Franceta Kidriča. Ni pa upošteval dokumentov, ki pričajo o ustanovitvi posameznih lož, njihovi korespondenci s Parizom in njihovih stikih z drugimi ložami. Za nekatere lože je arhivsko gradivo precej dobro ohranjeno in v veliki meri dopolnjuje obe Kidričevi razpravi. Med take lože spada tudi ljubljanska loža “Prijateljev rimskega kralja in Napoleona”.

Pobudniki in ustanovitelji ljubljanske lože so se prvič zbrali 12. junija 1811 v orientu v Ljubljani in se odločili, da v deželi, ki je šele pred kratkim postala območje prostozidarstva (citat iz pisma), ustanovijo novo ložo. V pismu, ki so ga 29. julija 1811 poslali Velikemu orientu Francije, so prosili za podporo in zaščito, priložili zbrano članarino, ki je znašala 3 franke na osebo in dva spiska članov. O tem, da bi ob ustanovitvi lože razpravljali tudi o pravilniku, na katerega se sklicuje Kidrič in ki naj bi imel datum 8. junij 1811, v arhivskem gradivu ni podatkov.

Iz pisma Velikemu orientu je razvidno, da je imela ljubljanska loža konec julija 1811 že svoj pečatnik. Vsi ustanovni člani ljubljanske lože so bili Francozi. Po spisku iz leta 1811, ki je ohranjen v dveh prepisih, napisanih z isto roko, je bilo 36 ustanovnih članov. Večina je pripadala francoskemu uradniškemu in oficirskemu kadru. Poleg oficirjev in uradnikov so bili med njimi še kirurg, lekarnar in dva trgovca. V ustanovnem letu 1811 je bil najimenitnejši član lože Charles Godfray Redon de Belleville, generalni intendant Ilirskih provinc, ki je imel naslov častnega mojstra stola (Vénérable d’honneur), čeprav je bil samo nosilec 3. stopnje – mojster. Laurent étienne Carré d’Honeville, podnadzornik cesarske zakladnice, ki je vodil ložo kot mojster stola (Vénérable), je pripadal višjim redom, saj je bil “Vitez rožnega križa”. Na istem spisku je kot prvi nadzornik lože zabeležen Victor Germain, sicer vojni komisar, vendar nosilec stopnje “Suvereni princ rožnega križa”, kar je bila v obrednem sistemu, ki ga je sprejela ljubljanska loža, najvišja možna – sedma stopnja.

Loža je za svojega predstavnika pri Velikem orientu imenovala Jacquesa Mercierja, visokega uradnika in člana lože Nesmrtni mir (La Paix immortelle) v Parizu. Le-ta je poiskušal ljubljanskim bratom izposlovati čim hitrejšo potrditev lože in odobritev Konstitucije.

Velikemu orientu ime ljubljanske lože očitno ni zvenelo dovolj prostozidarsko, zato je minilo precej časa do slovesne umestitve (instalacije) lože. šele 7. julija 1812 je David, poročevalec Velikega orienta, sporočil Mercierju, da je kljub nepravilnostim “včeraj uspel v ugodnem trenutku dobiti Konstitucije” (citat iz pisma) za ljubljansko ložo. Kljub temu je do slovesne umestitve preteklo še nekaj mesecev. Ložo so po predpisanem ceremonialu in ob prisotnosti gostov iz nekaterih drugih lož Ilirskih provinc umestili šele 12. oktobra 1812. O tem dogodku so v Pariz poslali obširnejše poročilo z datumom 20. oktober 1812. Vodopivec ga v svoji razpravi podrobno citira.

Prve domačine – “ilirske” člane – zasledimo v ljubljanski loži na spisku, na katerem je s svinčnikom pripisan datum 7. januar 1812. Trije med njimi so že dosegli pomočniško stopnjo: Sigismund Pagliarucci, znan frankofil, v času francoske okupacije posestnik graščine Cekinov grad, Jože Globočnik, ki je v spisku članov naveden kot “garde magasin du casernement”, in Anton Kalan, advokat in apelacijski svetnik.

Še dva “Ilirca” sta zapisana kot “vajenca”: Franc Xaver Repeschits, notar v Ljubljani, in Johann (Jean) Kupfeschein, v Trstu rojeni apelacijski svetnik. Naslednjega “Ilirca” najdemo med pridruženimi člani (affiliés) lože; pisal se je Lustrig (Luštrek?). Iz spiska je razvidno le, da je bil rojen v Iliriji. Lustrig pozneje ni več omenjan kot član lože, medtem ko pet prej naštetih “Ilircev” zasledimo tudi na seznamih iz oktobra 1812 in junija 1813. Na spisku, ki je bil sestavljen na dan slovesne instalacije lože, so bili že vsi mojstri. Na tem spisku sta še dva “Ilirca” iz Kranjske: Bernard Klobus, županijski tajnik na stopnji “vajenca”, in Bruno Müller, v času francoske vlade uradnik na cestni direkciji, ki je imel že mojstrsko stopnjo. Poleg teh so med člani ljubljanske lože v času njene ustanovitve na spisku trije hrvaški oziroma srbski oficirji, po vsej verjetnosti iz Vojne Krajine, in sicer: Simeon Todorović, Fran Ilinić in Vasilij Ostojić. Iz poročila o ustanovitvi zvemo, da je bil na slovesnosti 12. oktobra sprejet v ložo še en Kranjec: lekarnar Johann (Jean) Wondraschek.

Zadnji seznam članov francosko-ilirske lože, ki ga hrani arhiv Velikega orienta v Parizu, je datiran s 26. junijem 1813. Glede na omenjeni spisek lahko ugotovimo, da so nekateri kranjski prostozidarji od svojega vstopa v ložo naglo napredovali. Repeschitz je bil že “suvereni princ rožnega križa”, Kupferschein je imel tudi visoko prostozidarsko stopnjo, Kalan in Pagliarucci verjetno nista bila več “samo” mojstra, čeprav njuna stopnja ni posebej zapisana.

Med Kranjci z mojstrsko stopnjo so bili vsi že omenjeni člani lože iz “Ilirije”, ki so bili sprejeti leta 1812: Globočnik, Klobus, Müller in Wondraschek. Od novih članov, ki so bili očitno sprejeti leta 1813, pa še Maksimiljan Wurzbach, “procureur impérial” prve stopnje, Janez Pohlin, župnik pri sv. Jakobu in Rudolf (?), bankir in trgovec. Trije Kranjci so bili še med “vajenci”: Anton Heberle in brata Matevž in Anton Babnik, vsi trije znani muzikantje, ki so v prostozidarskem spisku navedeni kot “umetniki” (artistes).

Če vse tri spiske članov ljubljanske lože, od januarja 1812 do junija 1813, povzamemo v celoto, naštejemo 14 (z Lustrigom – Luštrekom 15) ilirskih prostozidarjev. Kidričev spisek, ki ga je sestavil na podlagi dunajskih policijskih poročil, obsega 64 imen in s Pagliaruccijem, kot edinim neoporečno ugotovljenim prostozidarjem, 65 imen. Primerjava obeh spiskov potrjuje znano resnico, da ima policija pri iskanju takšnih ali drugačnih sovražnikov ponavadi prevelike oči. Avstrijski poročevalci in policijski zaupniki so med prostozidarje stlačili celo vrsto francoski vladi naklonjenih oseb, ki so se pač znašle na spisku frankofilov. Vendar pa zato, ker so bili frankofili, še niso bili prostozidarji, poudarja Vodopivec. Tako v seznamih, ki so v arhivu Velikega orienta, ne zasledimo Franca in Jožefa Alborghetija, barona Codellija, kavarnarja Collarda, trgovca Galeta, tiskarja Korna, graščinskega oskrbnika Perka in fiskala Rosmana. Podobno bi zaman iskali še 42 drugih osumljencev, kar še posebno velja za Valentina Vodnika.

Vodopivec navaja, da dokumenti, ki jih hrani arhivski fond Velikega orienta v Parizu, postavljajo domnevo o Vodnikovem članstvu v francosko-ilirski loži pod dokončen vprašaj. Vse bliže smo sklepu, da so bile tedanje obtožbe o Vodnikovem zbliževanju s prostozidarji le plod pretirane policijske vneme. Resnici na ljubo moramo priznati, da so policijski zaupniki kljub pretiravanju pri vseh v francoskih seznamih navedenih “ilirskih” prostozidarjih zadeli v črno. Vseh 14 “Ilircev”, članov lože, je namreč tudi na Kidričevem spisku. še več: policija je upravičeno osumila prostozidarstva tudi nekatere druge uradnike v francoski službi: Goričana Bosizia, Italijane Comarollo, Crivellia in Lombardija ter Tirolca Jagra. Od osumljenih Francozov najdemo med člani ljubljanske lože samo policijskega komisarja Toussainta, začuda pa se je policijskim očem izmuznil Charles Nodier, urednik vodilnega časnika Ilirskih provinc, Télegraphe officiel, ki ga najdemo med člani ljubljanske lože junija 1813.

Spiski članov ljubljanske lože, ki so jih v letih 1812/13 iz Ljubljane poslali Velikemu orientu v Pariz, po korespondenci sodeč, niso v celoti ohranjeni. Zelo velika verjetnost je, da je bilo v loži krajši čas tudi nekaj članov, ki niso navedeni v ohranjenih seznamih in so le obiskali ljubljanski orient, nato pa s premestitvijo vojaških enot zopet odšli iz kranjske prestolnice. Po pravilih, na katere se sklicuje Kidrič, bi smela ljubljanska loža šteti največ 60 članov in med njimi bi moralo biti vsaj dvanajst “Ilircev”. Loža se je takemu sorazmerju v sestavi članstva približala šele leta 1813. Po spisku iz januarja 1812 je bilo med 74 člani lože 6 “Ilircev”, oktobra 1812 med 44 člani – 7 in junija 1813 med 42 člani – 14 “Ilircev” (Les Illyriens).

Organizacijo lože, njen način dela in pravila, je zelo podrobno opisal France Kidrič. Njegov opis temelji na pravilniku lože, ki ga v Ljubljani in v Parizu ni mogoče zaslediti in je, kot vse kaže, ohranjen le v izvodu, ki ga hrani dunajski policijski arhiv. H Kidričevim podatkom dodaja Vodopivec še nekaj novih. Ljubljanska loža je res dobila Konstitucije za obredni sistem treh stopenj. že spomladi leta 1813 pa je zaprosila Veliki francoski orient, naj ji dovoli delati po “Starem in sprejetem škotskem obredu”. Obenem je prosila za dovoljenje za delo na višjih stopnjah. Pozitivnega odgovora na to prošnjo ni mogoče najti v arhivih.

Zato Vodopivec svobodno domneva, da bi Veliki orient lahko prošnji ustregel tik pred koncem Ilirskih provinc. Ritual v čast praznika sv. Janeza, 26. junija 1813, je namreč poleg ustanovitve lože edini res podrobno prikazan ritual ljubljanske lože, ki je potekal po francoskem obredu. V prid domnevi, da je loža delala po škotskem ritualu Vitez rožnega križa takratne dobe, naj navedemo, da je v zbirki, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, shranjen medaljon 18. stopnje Starega in sprejetega škotskega reda, ki je okrašen z dragimi kamni.

V pariškem arhivu razen pisem, spiskov članov in korespondence Jacquesa Merciera ni ritualnih orodij ljubljanske lože. Pečat lože se je v celoti ohranil le na enem pismu. Od simbolov, predmetov in tiskovin je razen pravilnika, ki ga je Kidrič našel v dunajskem policijskem arhivu, ostalo le tisto, kar v svojih zbirkah hrani Narodni muzej v Ljubljani. V skromni zbirki si lahko ogledamo pečatnik, ki sta ga opisala že avstrijska zgodovinarja Henrik Costa in A. Dimitz, vabila na sejo lože in sprejemna diploma ter predpasnik vajenca in pomočnika.

Zadnji predmet, ki naj bi pripadal francosko-ilirski loži, je v muzejskem inventarju zapisan kot znak Velikega mojstra ilirske prostozidarske lože. Muzeju ga je leta 1884, skupaj z drugimi prostozidarskimi simboli neznanega izvora, podarila baronica Antonija Codelli, rojena Schmidburg, iz zapuščine svojega očeta. Kako je prišel v njegove roke, ni na voljo nobenih podatkov.

Kakšna je bila usoda članov ljubljanske lože po propadu Ilirskih provinc, ne vemo. Razen Pagliaruccija, ki tudi po odhodu Francozov ni pretirano skrival svojih simpatij do prostozidarstva, za druge “Ilirce” ne vemo, kako so po avstrijski restavraciji gledali na svojo pripadnost nekdanji loži. Ali je bila zanje to le epizoda, ki so jo poskušali zaradi pritiskov in težav čim hitreje pozabiti? Ali pa so – nasprotno – iskali stike z drugimi brati in se sestajali na skrivaj?

Morda bomo nekoč v pozabljenih arhivskih spisih našli listine, s pomočjo katerih si bomo odgovorili na ta vprašanja.