20. stoletje
PROSTOZIDARSKA LOŽA “VALENTIN VODNIK”
V LJUBLJANI LETA 1940
Slovenski zgodovinar Peter Vodopivec piše v svoji razpravi (Prostozidarska loža Valentin Vodnik v Ljubljani (1940) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino XL,1992), da je bilo v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno precej ugibanj, koliko je slovenskih prostozidarjev, kdo vse so člani te bratovščine in ali v Ljubljani obstaja “masonska loža”. Vprašanje je postalo aktualno leta 1940, ko je državo zajel val napadov na prostozidarstvo in je morala Velika Loža Jugoslavija, ki se je soočala s hudim pritiskom in prepovedjo prostozidarskih shodov in časopisov, sprejeti odločitev o prenehanju delovanja.
Toda celo najbolj vneti nasprotniki prostozidarstva so le izjemoma omenjali konkretne podatke. Zdi se, da je prostozidarskim ložam in njihovim članom uspelo večino skrivnosti resnično zadržati zase in jih prikriti pred javnostjo in oblastmi.
Tako je potreboval tudi podatek o ustanovitvi lože “Valentin Vodnik” v Ljubljani, edine slovenske prostozidarske lože, ki je bila ustanovljena v stari Jugoslaviji, kar nekaj mesecev, da je prodrl v javnost. Tri mesece potem, ko je bila loža ustanovljena, 24. avgusta 1940, je Slovenec objavil nepodpisan komentar, v katerem so bili navedeni hrvaški časopisi, ki so pisali, da je bil spomladi v Ljubljani ustanovljen framasonski venček “Valentin Vodnik”. Kaj več o ljubljanskih prostozidarjih in njihovem “venčku” – kot kaže tudi pozneje – Slovenčevim urednikom ni uspelo izvedeti. Dolgoletni urednik Slovenca, dr. Ivan Ahčin, je v svoji knjižici Prostozidarstvo, ki je izšla v Ljubljani 1941, samo kratko ponovil informacijo o “Vodnikovem venčku” in dodal, da je “večina slovenskih prostozidarjev v srbskih in hrvatskih ložah”.
Ljubljanska loža “Valentin Vodnik” je postala samostojna – kot piše Evgen Lovšin v kratkem spominskem dokumentu – šele 21. maja 1940. Datum njene slovesne umestitve potrjujeta dva dokumenta: listina Velike lože Jugoslavija, ki jo je podpisal Veliki mojster Andrija Dim. Dinić, in posvetilo v Karadžićevem in Daničićevem prevodu Svetega pisma, ki ga je loža ob vnosu luči dobila za darilo od Velike lože Jugoslavija.
Iz gradiva, ki je dostopno, ni mogoče ugotoviti, kdo je predlagal ime lože “Valentin Vodnik”. Na izbiro je nedvomno vplivala domneva literarnega zgodovinarja akademika Franceta Kidriča, ki je leta 1914 v literarni reviji Slovan objavil razpravo o francosko-ilirski loži “Prijateljev rimskega kralja in Napoleona” v Ljubljani. Kot verjetnega člana ljubljanske lože v času Ilirskih provinc je navedel tudi prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika. Vodopivec navaja, da zdaj z veliko gotovostjo vemo, da Vodnik nikoli ni bil član ljubljanske “francosko-ilirske” lože. Ljubljanska loža je nosila ime profane in ne prostozidarske osebnosti. Ni znano, kje je imela loža leta 1940 prostore za svoj tempelj.
Po trditvah Evgena Lovšina so se sestajali v zasebnih stanovanjih, največkrat na Resljevi cesti pri banu Marušiču. Po podatkih, ki so jih po vojni zbrali preiskovalci, so se zbirali tudi v posebni sobi gostilne Novi svet v Ljubljani. Ljubljanska loža je bila, čeprav je bila skromna po številu članov, prava in popolna loža in ne samo venček prostozidarskih zanesenjakov, kot bi hoteli videti njeni nasprotniki.
Loža “Valentin Vodnik” v Ljubljani je delovala le nekaj mesecev. Po pričevanju profesorja Furlana je njena dejavnost zamrla kmalu po ustanovitvi, in sicer ne toliko zaradi političnih pritiskov in prepovedi delovanja, ki je sledila leta 1940, kot zaradi premajhne dejavnosti njenih članov. Kot pripoveduje Evgen Lovšin, so ložo razpustili šele po okupaciji leta 1941, ko se je večina njenih članov pridružila odporniškemu gibanju. Po pričevanju Evgena Lovšina so se člani lože “Valentin Vodnik” po italijanski in nemški okupaciji Slovenije sestali v “posebni sobi gostilne v ljubljanskem Gradišču” in sklenili, da vsak za sebe stopi v najbližjo organizacijo Osvobodilne fronte.
Na Slovenskem so se napadi na prostozidarje nadaljevali tudi med drugo svetovno vojno in po njej. Sploh se je v Jugoslaviji kot celoti vse do leta 1984, ko je prvič izšla knjiga Zorana Nenezića Masoni u Jugoslaviji (1974.1980), o prostozidarstvu razmeroma malo pisalo in razpravljalo. Nenezić je bil prvi, ki je objavil natančnejše in zanesljivejše podatke o slovenskih prostozidarjih in o loži “Valentin Vodnik”. Nenezić je v svoji knjigi opozoril še na štiri Slovence – prostozidarje, ki niso bili člani lože v Ljubljani, pač pa drugih hrvaških ali srbskih lož.
Po izidu Nenezićeve knjige je kazalo, da več, kot je o prostozidarjih in o loži “Valentin Vodnik” zbral in objavil beograjski avtor, ne bo več mogoče zbrati in razkriti. Vodopivec piše, da se je hitro izkazalo, kako prav imajo tisti, ki trdijo, da zgodovinar ne sme nikoli obupati. Leta 1989 je predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik Janez Milčinski izročil Narodnemu muzeju v Ljubljani zbirko predmetov prostozidarke lože “Valentin Vodnik”, ki mu jo je pred svojo smrtjo zaupal njen poslednji še živeči član Evgen Lovšin. V zbirki je poleg insignij lože tudi nekaj listin, ki skupaj s policijskimi dosjeji, ki jih hrani Ministrstvo za notranje zadeve RS, pomembno dopolnjujejo podobo o ljubljanskih prostozidarjih in njihovi loži.
V stari Jugoslaviji je bilo prostozidarstvo razmeroma zelo razvito v Srbiji in na Hrvaškem, medtem ko je bilo na slovenskih tleh omejeno na posameznike. Nenezić v svoji knjigi našteva okrog 2300 članov raznih predvojnih lož; ljubljanska jih je štela, kot smo spoznali, osemnajst ali (morda) nekaj več. Toda kljub temu so bili med člani lože “Valentin Vodnik” nekateri pomembni možje slovenske kulturne in politične zgodovine. Zaradi njih in predvsem zaradi njihovega poslanstva in vloge, ki so jo odigrali v političnem in kulturnem življenju Slovenije, je kratka epizoda s predvojno ljubljansko ložo vredna, da jo uvrstimo v našo masonsko zgodovino.