Poslanica Velikega Mojstra Velike Lože Slovenije 6015

Ko sem se ob ritualu iniciacije za celo življenje zavezal prostozidarstvu, mi tako kot verjetno drugim bratom, ni bilo popolnoma jasno, čemu sem se zaobljubil. Po toliko letih spoznavanja kraljevske umetnosti mi je jasno, da drugače kot zaobljuba za celo življenje sploh ne more biti. Saj je krajši čas od celega življenja za obdelovanje grobega kamna prekratek in ta del rituala recepcije razumem kot zaobljubo popolni predanosti prostozidarski gradnji kljub temu, da v času zaobljube ne moreš vedeti in ne veš kaj prostozidarstvo v resnici je.

Iz mojega obdobja vajeništva se spominjam besed starejših bratov o tem, da si dosegel mojstrstvo šele, ko se zavedaš, da si v resnici celo življenje vajenec. Priznam, da sem si kot mlad vajenec mislil, lahko vam, ki ste že dobili mezdo za opravljeno delo in nosite obrobljene predpasnike z rozetami. Sam pa hrepenim po čimprejšnjem napredovanju in za spoznavanjem samega sebe tudi po spoznavanju drugih prostozidarskih vedenj in znanj. Pa vendar zgornja trditev drži.

Prva stopnja Janezovega prostozidarstva s simboličnimi popotovanji sporoča, da v naših vrstah dajemo možnost in nalogo poštenemu možu na dobrem glasu, da iz sebe naredi še boljšega človeka. S težavnim delom spoznavanja samega sebe in uporabo moči za samoobvladovanje, končno doseže raven lepote plemenitosti. V prostozidarskem okolju, kjer so zapovedi in dogme prepovedane, ima vsak pravico in dolžnost, da v okolju tolerance in ljubezni, lepoto plemenitosti doseže na svoj način. Prostozidarji na svojih ritualnih delih stalno potujemo po isti krožnici okoli malih luči prostozidarstva, ki nam hkrati ponazarjajo naša glavna orodja in cikličnost vsega na način kot o tem govorijo osnovni zakone narave. Točno na tak način mora prostozidar skrbeti za ohranjanje lepote plemenitosti ob nikoli dokončani praksi spoznavanja samega sebe in obvladovanja samega sebe s pomočjo prostozidarske uporabe moči ob različnih okoliščinah v zasebnem, poklicnem in družbenem življenju. Prostozidarsko etiko in moralo širimo z zgledi in vzori v vseh socialnih celicah družbe. Na ta način gradimo tempelj vsesplošne ljubezni do človeka, ne da bi se ob naši gradnji slišali zvoki in odmevi uporabe naših orodij. Mir, ki ga potrebujemo za svoje delo je pravi razlog naše molčečnosti.

Namenoma sem začel pisati to poslanico z opisom kroženja prostozidarjev v naših ritualih, ki odražajo cikličnost osnovnih zakonov narave. Ti se v resnici odražajo tudi v družboslovnih vedah. Zgodovina je tipični predstavnik družboslovne vede, kjer se zrcalijo vsi osnovni zakoni narave. Letos obeležujemo 100. obletnico začetka 1. svetovne vojne in 70. obletnico konca 2. svetovne vojne, ki je v resnici bila le nadaljevanje 1. svetovne vojne. Obe vojni sta kot vse vojne kjerkoli in kadarkoli odraz prevlade zla nad dobrim. Vse vojne so začeli, vojskovali in končali ljudje. Konflikti so se zmeraj začenjali zaradi želje nekaterih biti nadrejeni drugim, da bi jim le-ti postali podrejeni. Vse se je zmeraj začelo s človekom oziroma z ljudmi. Kot, da bi v nas obstajala neka nedifinirana, endogena, genetsko prenosljiva latentna sila, ki se manifestira ob določenih okoliščinah, ko posamezniki uspejo mobilizirati veliko število človeških duš in src, da svoje energije usmerijo v slabe cilje, ki so zmeraj dolgoročno oziroma ciklično gledano, obsojeni na neuspeh. Pa kljub vsemu vznikajo znova in znova. Prav dolgoročna cikličnost obdobne prevlade zla nad dobrim je izziv za vse človeštvo, še posebej pa za nas prostozidarje, ki s svojim delom gradimo simboični tempelj ljubezni med vsemi ljudmi. Prostozidarji bi morali tudi zaradi lastnih zgodovinskih izkušenj in lekcij preteklosti, lastne lože in svetovno verigo osredotočati na to, da se katarze ne bi ponovile. Po vseh grozotah 1. in 2. svetovne vojne je težko razumeti, da se je na področju, kjer se je 1. svetovna vojna dejansko začela, morija primerljive grozovitosti ponovila po 45 letih. Ponovila pred očmi svetovne, pa tudi prostozidarske javnosti. Prostozidarji smo veseli, da smo letos praznovali 10. obletnico vnosa luči v VL BiH, slovenski prostozidarji še posebej zaradi našega ključnega prispevka pri širjenju prostozidarstva v ta del Evrope. Širjenje prostozidarske misli na ozemlju BiH predstavlja pomemben dejavnik za širjenje ljubezni in strpnosti med ljudmi in s tem pomemben dejavnik preprečevanja novih možnosti za prevlado zla nad dobrim. Seveda pa nič ni samo po sebi umevno. Tudi o tem nas uči cikličnost zgodovine. Zgodovinsko dejstvo je, da je bila v času 1. svetovne vojne prekinjena svetovna prostozidarska veriga, saj so prostozidarske obedience vojskujočih se strani prekinile medsebojna priznanja in medsebojne odnose. In jih zanimivo po končanem konfliktu v času miru obnovile. Sprašujem se zakaj tako? Očitno so profani vzorci obnašanja in delovanja premagali prostozidarske. Kljub temu, da je bilo v tistem času število prostozidarjev glede na število prebivalcev v Evropi večje kot je danes. In prav zaradi takšnih dejstev se mi zdi enako pomembno kot je spoznavanje samega sebe za posameznega prostozidarja, spoznavanje prostozidarske zgodovine pomembno za ohranjanje in razvoj prostozidarske misli v širšem smislu.

Svoboda, enakost in bratstvo, gesla Francoske revolucije ob začetku rasvetljenstva so tudi etični okvir prostozidarstva. Sporočila so sama po sebi umevna v času relativnega blagostanja, tako materialnega kot duhovnega in družbenega. Če se raven blagostanja niža, spontano vznikajo tiste dedne , endogene sile slabega v posameznikih, ki v takih okoliščnah z lahkotnostjo potegnejo pod svoj vpliv številne dobre duše in vzpostavljajo prevlado zla oziroma teme. Prevlado sovraštva nad ljubeznijo in prevlado nestrpnosti nad toleranco. Posebej v takšnih okoliščinah si moramo prostozidarji zadati pomembne naloge. Ob slabšanju blagostanja moramo s svojim delovanjem preprečevati vznikanje sovraštva in nestrpnosti in tako delovati preventivno. Ko na trenutke izgubljamo bitke ob vojnah za prevlado zla nad dobrim, si moramo še posebej prizadevati za ohranjanje in krepitev svoje zaobljube ob iniciaciji in se boriti za medčloveško ljubezen in strpnost in tako še posebej v najtežjih trenutkih krepiti čvrstost svetovne verige.

Živimo v času in v družbi, ko lahko vsak dan spremljamo pojavnost in celo krepitev nestrpnosti vseh oblik, v domovini in tudi širše. Poslušamo in gledamo sovražne govore, nehumane odzive na stiske soljudi. Prepričan sem, da so naši nauki, naša morala in naša etika veliko in morda tudi edino upanje za človeštvo, če bi jih bili sposobni v večji meri prenašati na prostozidarski način v družbo.

In tako se vračam na uvodne stavke tega besedila. Še kako drži, da postaneš prostozidarski mojster šele, ko se zavedaš, da si celo življenje v resnici vajenec. Modrost in moč ti na mnogih simbolnih popotovanjih pomagata ohranjati lepoto in s tem plemenitost.

Pogled na svet odraža stalen spopad za nadrejenost podrejenim. Kaže veliko sovraštva, nestrpnosti, pa tudi revščine. Enak globalni vzorec se da opaziti tudi v manjših družbah, tudi v naši. Lahko gremo še v manjše socialne celice družbe in ugotovili bomo enak vzorec, saj je tisti svetovni le skupni imenovalec vseh manjših. V kolikor hočemo spreminjati svet na bolje moramo prenašati naše vzorce obnašanja v zunanji svet v skladu s ponovitvijo naše zaobljube ob vsakem zaključku ritualnega dela. Zaključek se ponuja kar sam od sebe. Ker spreminjamo družbo z lastnimi vzori je pomembno, da v svoje vrste sprejmemo čimveč dobrih mož, ki se bodo v naših vrstah oplemenitili in v svojih življenjih v vseh celicah družbe z zgledom širili strpnost in ljubezen med ljudmi in tako vzpostavljali tisti edini pravi družbeni red.

Naj se vsak zaveda svoje dolžnosti.

Marko Bitenc

VM VLS