PROSTOZIDARJI IN POT DO SVOBODE

Med 18. In 21. oktobrom 2015 se je v San Franciscu odvijala štirinajsta svetovna konferenca regularnih Velikih Lož. Konference se je udeležil tudi Veliki Mojster Velike Lože Slovenije, Marko Bitenc.

Pričujoči zapis predstavlja povzetek prispevka bivšega Velikega Sekretarja Velike Lože Pensilvanija, Thomasa W. Jacksona. Njegov prispevek ni pomemben le za več kot 6 miljonov prostozidarjev po svetu pač pa, verjamem, tudi za slehrnika, ki mu ni vseeno, kako se razvija sodobna družba.

Prevajalec si je vzel pravico skrajšati prispevek s ciljem, da ne poruši temeljnih sporočil, da pa ga priredi pričakovanjem laikov.

ZAPUŠČINA SVOBODOMISELNOSTI: PROSTOZIDARJI IN POT DO SVOBODE

Dragi bratje, to je štirinajsta svetovna konferenca Regularnih Velikih Lož. Udeležil sem se trinajstih. S prispevkom sem sodeloval na drugi v Lizboni in na tretji v New Yorku. Ta je prvi prispevek odkar sem bil na četrti konferenci izvoljen za izvršnega sekretarja.

Na tisoče dokumentov obstaja o vlogi zgodnjega prostozidarstva v razvoju svobodomislenosti. Ampak navsezadnje sem ugotovil, da je edini vir, na katerega se lahko zanesem pri pisanju tega dokumenta moje lastno razmišljanje in nekaj sodobnih člankov.

Ko govorim o odgovornosti prostozidarstva, govorim o odgovornosti prostozidarja. Ni odgovornost našega reda, da bi izboljšali svet. Je pa odgovornost prostozidarstva dobrega posameznika narediti še boljšega. Iz tega izhaja, da je odgovornost posameznega prostozidarja, da izboljša svet.

Dragi bratje, živimo v neverjetnem svetu. Najverjetneje nimamo od ustanovitve prostozidarstva leta 1717 tako oprijemljive priložnosti, da vplivamo na tolikšen del sveta in na toliko posameznikov. Od začetka tega stoletja smo vmestili 28 novih Velikih Lož, večino njih v državah, ki se trudijo utrditi svojo vlogo v globalni družbi.

Mnogi med vami veste, da sem bil mnogo zadnjih let aktiven v sodelovanju s predstavniki različnih Velikih Lož po svetu z ambicijo pomagati jim pri razjasnjevanju njihove vloge v družbi. Pri tem me je močno presenetil interes političnih voditeljev glede vloge prostozidarstva v razvoju njihovih družb. Srečeval sem predsednike, predsednike vlad in druge politične voditelje, ki jih je zelo zanimala vloga prostozidarstva v promociji stabilnega razvoja.

Sklepam, da je bil tak izražen interes posledica njihovega poznavanja pretekle vloge prostozidarstva pri ustvarjanju jasne slike o stabilnih demokratičnih sistemih. Prostozidarstvo je vedno postavljalo standarde enakopravnosti na podlagi vrednot svoboščin posameznika. Mnogi prepoznavajo prostozidarstvo kot ključnega promotorja sodobne demokracije. Naš red je odigral ključno vlogo med Razsvetljenstvom z vzpostavljanjem okolja, v katerem so se lahko srečevali veliki umi tistega časa v relativnem miru in brez strahu, da bi jih dosegla državna ali religiozna represija. Ta mir jim je omogočil formulacijo in promocijo temeljnih človekovih pravic.

Danes sedite med nami bratje, ki si pred trideset leti niste mogli niti predstavljati take možnosti. Med nami sedite bratje, ki ste na svoji koži izkusili življenje, v katerem je prevladovalo zatiranje in prepoved prostozidarstva. Med nami ste braje, ki se lahko spominjate temačne preteklosti, a gledate v prihodnost v kateri bo prostozidarstvo igralo še pomembnejšo vlogo.

Spominjam se dogodka izprej 15 ali 16 let, ko sem v Sofiji sedel v baru z Velikima Mojstroma Bolgarije in Romunije. Opazil sem solze v očeh velike mojstra Romunije. Na vprašanje, kaj je narobe, je odgovoril: »Ne morem verjeti, da res sedim s teboj tu v Bolgariji.« Dragi bratje, to bi bilo res nemogoče še nekaj let pred tem dogodkom.

Dragi bratje, vsak med nami ima priložnost odigrati pomembno vlogo v vzdrževanju zapuščine svobodomiselnosti. Kakšen privilegij je biti v položaju, da lahko vplivamo na prihodnost držav v katerih bivamo. Kakšen privilegij je biti prostozidar danes! Še posebna odgovornost je na tistih prostozidarjih, ki vam je bila še pred kratkim kratena pravica pridružiti se prostozidarski verigi in s tem zapuščini zapuščini svobodomiselnosti, ki je standard prostozidarstva.

Toda čeprav se nam odpira priložnost pozitivnega vpliva na družbo, se moramo zavedati, da utrjevati svobodomiselnost ni lahka naloga. Zgodovina vzhodnoevropskih držav potrjuje, da to ni bilo lahko niti v preteklosti in prav toko ne bo v prihodnosti. Dovolj jasno vidimo nezaupanje državljanov širom sveta do vsake in vseh institucij in tudi do naše. To je pomembna ovira pri vzdrževanju naše dediščine.

Kot zanimivost naj povem, da sem v stiku z ruskimi prostozidarji ugotovil, da tam ne gojijo nezaupanja do institucij ampak dovsega, kar prihaja iz Zahoda. Po drugi strani sem med popotovanji med afriškimi brati ugotovil, da se soočajo z izzivi velikih razlik med različnimi kulturami. Prav tam je svobodomiselnost še toliko pomembnejši mehanizem razvoja in stabilizacije demokracij. Prepričan sem, da so prav države Vzhodne Evrope in Afrike tiste, ki omogočajo prostozidarstvu največje premike.

Najbolj pa me skrbi, da bi bilo prostozidarstvo v teh državah ne bo razumljeno kot vzvod za pozitiven razvoj ampak kot orodje za doseganje posameznikovega statusa v družbi. Prostozidarstvo mora utrjevati zaves o pravicah vsakega posameznika ne pa stremeti po lastni promociji.

Kaže, kot da bi prostozidarstvo v stabilnih zahodnih demokracijah izgubljalo na pomenu, saj naj bi bila dosežena zadovoljiva stopnja družbene stabilnosti. Vendar hkrati ob vseh deviacijah ki jih vidimo kot prostozidarji in kot državljani ne moremo spregledati, da so moralne vredote prostozidarstva še kako pomembne prav za vsako družbo, tudi tako, ki je na videz dosegla zenit demokracije.

Dragi bratje, ob tem razmišljanju o preteklosti ne morem mimo tisoče bratov, ki so v preteklosti svoje vztrajanje na etičnih in moralnih principih prostozidarstva plačali z življenjem. Tudi zaradi njih prostozidarstvo danes živi kot še nikoli. Spoštovati moramo dejstvo, da mnoge države spoštujejo svobodomiselnost prav zaradi naših dejanj in naše filozofije.

Dovolite da citiram prvega predsednika Filipinov: »Uspešno revolucijo leta 1886 so vodili prostozidarji. Ob tem moram izpostaviti, da prva filipinska Republika, katere predsednik sem, v veliki meri dolguje prostozidarstvu in prostozidarjem.«

Dragi bratje, vsega tega ne bi dosegli, če bi se samo ozirali v preteklost. Kot je rekel Goethe: »To, kar je bilo izbojevano, moramo osvojiti na novo, če ga želimo obdržati.« Našo dediščino moramo na novo osvojiti.

Kako se torej sodobni prostozidarji vmeščamo v to pot proti svobodi in svobodomiselnosti? Kaj so glavni izzivi pri tem, ko skušamo na novo osvojiti dediščino naših prednikov?

Če so bili glavni izzivi preteklosti zunanji, povzročeni s strani državnih in verskih vodij, so danes glavni izzivi notranji. Soočamo se z notranjimi slabosti članstva in naših vodij. Tveganje je, da se bomo vdali pritiskom profanega sveta tako, da bomo sledili tistemu, kar vidi in razume profani svet. Izziv je, da se oni dvignejo do nas in ne, da se mi spustimo do njih.

Vrednote prostozidarstva se v zadnjih 300 letih niso spreminjale ne glede na dramatične družbene obrat profanga sveta edine spremembe se dogajajo v številu prostozidarjev. Prostozidarstvo je največja globalna struktura človeške misli. Naša edina slabost je slabost človeškega bitja kot takega. Toda zavedajte se dragi bratje: prostozidar lahko pogreši, prostozidarstvo nikoli.

Eden večjih izzivov sodobnega prostozidarstva je mišljenje nekaterih naših vodij, da lahko prav vsak postane naš član. Taka politična korektnost je po mojem mišljenju naredila več škode kot katerakoli druga napaka. Zavedajte se dragi bratje: ni vsak primeren za prostozidarja. Paradoksalno prav zaradi podleganja tej napaki članstvo v nekaterih državah usiha. Prostozidarstvo ni statična organizacija. Stalno se spreminjamo. Vendar te spremebe niso povzročene zaradi zahtev profanega sveta, ampak zaradi naših lastnih.

Drugi izziv predstavlja dejstvo, da danes ni več toliko prostozidarjev intelektualnih velikanov kakršni so bili na primer ustanovitelji Royal Society. Mogoče celo so taki člani danes med nami in upam, da jih bo zgodovina priznala. Želel bi si, da ne ostanete neprepoznani kot prostozidarji.

Najpomembnejši izziv pa predstavlja utrjevanje dediščine svobodomiselnosti. Ta dediščine ne dopušča, da bi naši voditelji razvijali svoje ege ne pa naših vrednot. Na srečo je po svetu veliko takih prostozidarskih mojstrov, ki utrjujejo dediščino svobodomiselnosti in ne svojih egov. Ti promovirajo moralna in etična načela prostozidarstva in s tem odgovarjajo na potrebe sodobnih družb.

Dragi bratje, srečni smo lahko, da nam je zaupana taka veličastna zapuščina prostozidarstva. Naša dolžnost je, da jo utrjujemo. Zgodovinsko smo prostozidarji vedno presegali pričakovanja in izzive. Verjamem da bomo v takem preseganju zanamcem zapustili to zapuščino še lepše izklesano.